Miklova hiša
ZGODOVINA IN PRIHODNOST NEKOLIKO DRUGAČE
(avtorica teksta Vesna Horžen)
1. SLIKA
20. maj 1814, ribniški grad
Ko se France, grajski hlapec, vrne s poti, v oknu gospoda Jožefa še vedno gori luč. Krepko čez polnoč je že; Franceta je gospod prosil, naj nese v Ljubljano neko pisanje. Zelo se je mudilo, zato je moral takoj na pot. Med zobmi je sicer preklinjal, ko je sedlal konja, vendar rekel ni nobene. Gospod bodo že vedeli, je miril samega sebe. Ob vseh tistih bukvah, ki jih imajo tam v svojih sobanah, menda uma ne grešajo.
France je po takšni poti na smrt utrujen zaspal kot ubit.
Gospod Jožef pa je pozabil na čas. Sedel je za mizo in ves čas nekaj vneto zapisoval. Vsake toliko se je dvignil, da je s police ob stenah, kjer je bilo v brezhibnem redu zloženih stotine knjig, z nezmotljivo natančnostjo segel tja, kjer naj bi iskana knjiga stala. Vedno je bila vsaka knjiga na svojem mestu in nikoli ni niti za trenutek izgubljal časa z iskanjem. Seveda, saj je svojo bogato knjižnico večinoma uporabljal sam, le nekateri njegovi izbrani gostje in prijatelji, ki so ga obiskovali, so smeli uporabiti to dragoceno zbirko znanja. Vendar le pod pogojem, da se držijo reda.
Tako je gospod Jožef spet to noč, 20. maja 1814, kot že mnogo noči poprej in kot bo še mnogo noči potem, prečul v tišini svoje knjižnice, zapisujoč si mnoštvo misli, izsledkov, ugibanj in vsega, kar se mu je porajalo ob prebiranju tistega, ki je v podobnih nočeh nastajalo v podobnih glavah, kot je bila glava gospoda Jožefa Rudeža.
2. SLIKA
20. maj 1914, čitalnica v Cenetovi hiši
Sonce je v teh majskih dneh že dobilo pravo moč. Nedelja popoldne je in trg je kot izumrl. Ljudje so doma, v senci. Dan počitka je.
V čitalnici v Cenetovi hiši pa je živahno kot le kaj. Zadnje priprave potekajo pred večerno gledališko predstavo, ki jo uprizarjajo člani ribniške čitalnice. Nekateri igralci ponavljajo besedilo, s širokimi gibi poudarjajo besede, drugi si pomerjajo kostume, tretji sedijo mirno z zaprtimi očmi, kakor bi spali, vendar pod to površino buči in hrumi.
Samo knjižničarka, gospodična Ančka, sedi mirno in zbrano za veliko mizo sredi kupov knjig in časopisov, ki mora po vseh čitalniških pravilih spraviti na svoje mesto. Po nedeljski maši je namreč čitalnica odprta za isposojo in vračanje čtiva in danes je bilo nenavadno veliko ljudi. Seveda, ko bodo prišli zvečer na igro, ne morejo priti s slabo vestjo, ker niso vrnili sposojenega. Tako so se poravnali skoraj vsi stari dolgovi. Gospica Ančka ima torej veliko dela, da bo vse prinešeno spravila v red, zato se ne pusti motiti hrupu igralcev. Edino, kar jo za trenutek zmoti pri natančnem delu, je odlomek v kakšni knjigi, ki jo odpre. Takrat zanjo izgine ves svet, naj še tako hrumi.
Tako mineva nedeljsko popoldne v Ribnici 20. maja 1914, v trgu mirno in spokojno, v čitalnici pa delovno in bučno. Približuje se večer in za njim nov dan in novi dnevi …
3. SLIKA
20. maj 2014, ribniška knjižnica z veliko prostora in veliko knjižničarji
Danes ima profesorica Sonja ves dan samo zase. Prost dan ima, mož je na službenem potovanju, sin pa je s prijatelji odšel na Kočevsko raziskovat zadnji naravni park v Sloveniji. Za nalogo, ki si jo je izbral pri ekologiji, je izkušnja osnova za vse nadaljnje delo.
Profesorica Sonja je dobro organizirana, zato ji v življenju večinoma stvari uspevajo. Vedno vse dela pretehtano in s točno določenim ciljem. Tako si je tudi ure današnjega dne smiselno razporedila. Preživela ga bo v knjižnici.
Za začetek se ob devetih dopoldne dobi s prijateljicami v literarni kavarni. Tam bodo popile kavo, pojedle rogljiček in poklepetale. Potem se bodo zatopile vsaka v svoje čtivo. Časopisov in revij, ki so z različnih delov sveta na razpolago v literarni kavarni, mora pregledati toliko, da bi lahko ostala ves čas samo v tem prostoru. Govori tri jezike, zato je krog njenega ineteresa zelo širok. Ker pa se je že zdavnaj naučila hitrega branja, bosta dve uri zadostovali za pregled vseh zanimivosti. Strokovne članke pa lahko tako ali tako naroči in dobi preslikane na dom. Knjižničar, ki vodi ta oddelek, govori pet jezikov, in jo marsikdaj sam opozori na stvari, ki jo zanimajo.
Naslednja postaja bo knjižnična videoteka. Kar v knjižnici si bo ogledala nov francoski film, posnet po romanu slovenske pisateljice.
Nato je na vrsti kosilo, po kosilu pa ogled nove razstave v galeriji, ki je v bližini knjižnice. Sprehod skozi park, kratek klepet s znancem in spet nazaj.
V oddelku, kjer so na razpolago računalniki, bo na internetu pregledala vse zadnje informacije s področja novega nemškega pravopisa. Te reči se skoraj sleherni dan spreminjajo, saj je jezik živ organizem.
Nato mora v oddelku za domoznanstvo pregledati vse, kar je na razpolago v zvezi z ribniškim šolstvom. V naslednjih dneh bo namreč pripeljala svoje dijake na razstavo v ribniškem muzeju na temo šolstva v Ribnici. Na obisk jih mora primerno pripraviti.
Dan gre pravzaprav proti koncu. Le še malo glasbe in dopolnjeno bo. Malo temačna fonoteka, kar je prav in prija po takšnem dnevu. In slušalke in glasba in ona …
Ura je sedem. Knjižnica bo odprta še dve uri. Vendar so še novi dnevi. Za danes je bilo dovolj.
Drugič pa … pregledati v oddelku knjižnih novosti vse gradivo, ki ga je knjižnica pridobila zadnji mesec, pregledati vse modne revije zadnjega leta, ker potrebuje nov kostim, poiskati podatke o vplivu slovenske ženske literature na evropski film …
Toliko je stvari, ki jo zanimajo. Vesela je, da je sama dobro organizirana in da ima dobro organizirano knjižnico, kjer dobi vse informacije, ki jih za življenje in delo potrebuje.
Domov se vrača s knjižico poezij, od koder bo zvečer kakšen verz prebrala možu.
Za lep večer.
Opomba: Vse, kar je v zvezi s preteklostjo tu zapisano, je, razen osnovnih izhodišč, izmišljeno.
Kar je zapisanega v zvezi s prihodnostjo, je ravno tako izmišljeno, vendar ima kot kategorija prihodnosti vse možnosti, da je to popolnoma verjetna in uresničljiva možnost.