Miklova hiša
OD LETA 1960 DO 1986
ZGODOVINA RIBNIŠKE KNJIŽNICE OD LETA 1960 DO 1986
Kakšno je bilo pa naslednje desetletje? Prav takšno kot prvo!
Knjižnica je bila v 60-ih letih v prostorih sedanjega bifeja »Riba« (Čiček). V tem desetletju sta se menjali dve knjižničarki, ki sta do začetka 70-ih let zgledno vodili inventarne knjige ter zapisnike inventurnih komisij. Knjižnica je od tistega obdobja vse do leta 1986 spadala k ribniški Delavski univerzi.
Dogajanje v knjižnici v tem času:
- vpis novih knjig v inventarno knjigo,
- obisk 5 - 10 bralcev dnevno.
To je vse.
Razmišljanje o knjižnici:
- proti koncu 60-ih let je v zapisnikih inventurnih komisij zaslediti poziv, da je potrebno »da se preuredi knjižnica, uredi boljša razsvetljava in preuredi vodenje knjig po novi klasifikaciji.« (Zapisnik inventurne komisije 7.1.1970)
Takrat je imela knjižnica 8416 knjig, ki so bile še vedno urejene tako, da bralec do njih ni imel dostopa.
Kot bo videti v nadaljevanju, so takšna razmišljanja, oplojena z akcijami tedanjih ribniških oblasti, le rodila sadove. Vendar prej knjižnico čaka še eno obdobje, ki, če že ni bilo obdobje nazadovanja, pa je bil to čas, ko je knjižnica izgubila še tisto, kar je v drugi polovici 60-ih let pridobila: prijazen stik z uporabniki. To je obdobje od leta 1971 – 1976.
V začetku 70-ih let se je knjižničarski kader( s pomanjkljivo izobrazbo, nestrokoven, srbsko ali hrvaško govoreč…) spet menjaval. V tem času so že tekli razgovori za gradnjo doma JLA, ki naj bi se zgradil s samoprispevkom občanov Ribnice, zato naj bi v njem dobile prostore tudi »dejavnosti«, kakršna je knjižnica.
Bolje kot nič! Sprememba! S petdesetih na 160 kvadratnih metrov. (Velikost prostora, kot bomo videli v naslednjih prispevkih, za knjižnico poleg kadra pomeni največ.)
Leta 1976 se knjižnica preseli v novozgrajeni dom JLA in namesto prejšnje delavke, ki se upokoji, začne v knjižnici delati delavka, ki jo bom zaradi njenih kvalitet, truda in nenazadnje strokovne usposobljenosti za to delo, imenovala in posebej izpostavila. To je bila gospa Nedeljka Mujezinović, ki je knjižnico vodila do leta 1983. V tem času je bila knjižnica s strokovnega stališča zgledno vodena, vendar so bili vsi drugi dejavniki, ki knjižničarstvu v Ribnici niso bili naklonjeni, močnejši od njenega truda. Največji kamen spotike je bil prostor: dom JLA kljub vsem željam snovalcev in graditeljev ni bil primeren prostor za knjižnico. Zaradi različnih »incidentov« z vojaki v objektu ljudje enostavno niso več prihajali v knjižnico. Prvo leto (1977) se je obisk v primerjavi z letom 1976 povečal za 100 %, že naslednje pa je začel upadati ter padel do leta 1984 spet na raven leta 1976.
V vseh slovenskih knjižnicah gre v tem obdobju razvoj v smeri rasti, tako obisk kot izposoja, v ribniški knjižnici kljub trudu knjižničarke Nedeljke Mujezinović nezadržno pada.
Omenjena knjižničarka leta 1983 odide, temu obdobju pa sledi še mračnejši čas, ki doseže svoj vrh leta 1986, ko z likvidacijo Delavske univerze Ribnica, h kateri kot že rečeno knjižnica spada, povzroči odpustitev kadra in dokončno zaprtje knjižnice.
40- letnico obstoja po drugi svetovni vojni je torej ribniška knjižnica praznovala – zaprta, mnenje strokovne matične službe Narodne in univerzitetne knjižnice o njenem obstoju in delovanju (povzeto po dopisu NUKa z dne 25.2.1986, ki ga je podpisal njen tedanji direktor Tomo Martelanc) pa je naslednje:
- po prostoru, ki ga knjižnica Ribnica ima na razpolago za svojo dejavnost, je med 60. slovenskimi knjižnicami na 51. mestu;
- na 58. mestu je glede na knjižno zalogo – letni prirast knjig je najnižji v Sloveniji;
- prav tako je na 58. mestu glede obiska in izposoje;
- na zadnjem, 60. mestu, je po sredstvih, ki jih namenja za nabavo knjig.
»Če te podatke na kratko povzamemo s kvalitativno oceno, « pravi direktor NUKa Tomo Martelanc, » lahko rečemo, da je Ljudska knjižnica Ribnica med najslabše razvitimi slovenskimi splošnoizobraževalnimi knjižnicami…«
Tako je torej bilo s knjižnico leta 1986, ob njenem 40. rojstnem dnevu.
Spet se vračam k svojim predhodnim tekstom v Rešetu. V uvodnem prispevku k zgodovini ribniške knjižnice sem zapisala:
»… Pravijo, da je knjižnica svet v malem, hkrati pa zrcalna podoba svojega okolja . In kakšni smo v tem zrcalu?… Ko bo zadnji prispevek na papirju, obkrožite eno od treh možnih oznak stanja podobe v zrcalu:
a) to je podoba popolnosti
b) potrebujemo samo malo dekorativne kozmetike
c) potrebujemo plastičnega kirurga.
Štirideset let dela hlapca Jerneja je bilo potrebno, da je spoznal resnico o sebi in svetu. Po štiridesetih letih so Ribničani zagledali svojo podobo v zrcalu.
In so se zamislili.