Miklova hiša
OD LETA 1870 DO 1945
Ribniška knjižnica, ki se je v preteklosti pojavljala v takšni ali drugačni obliki, je leta 2000 praznovala svojo 130 – letnico. Dolga doba, vredna, da si jo pobliže ogledamo.
Februarski patent iz leta 1861, ki je dovoljeval ustanavljanje nepolitičnih društev, je rodil številna kulturna, prosvetna, športna in podobna društva, ki so bila prave zibelke narodnega osveščanja, hkrati pa gibala družbenega življenja v posameznih krajih. Med njimi so imele nedvomno pomembno in častno mesto čitalnice.
Ribniška Narodna čitalnica je bila ustanovljena 21. januarja 1870. Prvi načelnik ribniške čitalnice je bil tedanji ribniški dekan Martin Skubic, poleg njega pa so ustanovitvi botrovali še: Valentin Šarabon, Ivan Bobek, Andrej Šter, Janez Podboj, Andrej Cvar in Anton Zorec. Družba sv. Mohorja v Celovcu je v 44. zvezku Slovenskih večernic za pouk in kratek čas leta 1890 objavila življenjepis z naslovom Oče Cene, ki govori o najbolj znanem ribniškem gostilničarju tistega časa, napisal pa ga je njegov sin, duhovnik, Janez Podboj, po očetovi smrti. V prispevku zasledimo naslednje:
»… V hiši Cenetovi so bile prve narodne veselice v ribniškem trgu. Osnovali so jih za narodno probujenje vneti dijaki in bogoslovci. Navdušene pesni so se ta čas glasile povsod, kamor si prišel, v gostilnah in na planem. Dijaki so podkurili Ribničane, da so se združili in osnovali čitalnico. Slovesno se je odprla l. 1870. v prostorih očeta Ceneta. K njenemu rojstnemu godu so prihiteli iz Ljubljane odlični domoljubje. Slavnost se je sijajno vršila; vse je kipelo od veselja in navdušenja. …«
Tako izvemo tudi, v čigavi hiši je bila prva čitalnica. Kako dolgo je ostala v teh prostorih, ni podatka, vemo pa, kakšna so bila pravila društva., ki so natančno opisana v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino (letnik 30, št. 2, leto 1982), ki je bila ob 900 – letnici Ribnice v celoti posvečena njeni zgodovini.
Namen društva je bilo branje časopisov in knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih ter »razveseljevanje v besedah, plesih, igrah gledališnih in drugih«, ne vtika pa se v nobene politične zadeve. Člani čitalnice so imeli pravico brati časopise in knjige ter obiskovati čitalniške veselice besede in plese, prejemati po določenem redu časopise in knjige za branje doma ter da svoje želje, nasvete in pritožbe vpišejo v za to namenjene knjige.
Čitalniška pravila so se v času njenega obstajanja dvakrat spremenila: prvič leta 1893, drugič pa leta 1912. Ali je čitalnica v vseh teh letih delovala v Cenetovi hiši, ali kje drugje, ni znano, znano je le, kar je zapisal v knjigi Antona Skubica njen urednik Josip Lesar pod poglavjem Dostavki, pojasnila in dopolnila, namreč, da je čitalnica po letu 1904 (II. katoliški shod)
«… polagoma postajala le društvo tržanov. Imela je dokaj obsežno knjižnico, ki je bila na razpolago vsem vedoželjnim. Po prvi vojni ni več prirejala zunanjih prireditev. »
Domnevno v času po prvi vojni se je čitalniško društvo razšlo, njegovo imovino pa je podedoval Klub naprednih dijakov, ki je združeval dijake liberalnega političnega tabora in je bil dejansko del leta 1906 ustanovljenega društva Sokol. Klub naprednih dijakov je od čitalnice prevzel celotno knjižnico in odrsko opremo. Tako je dobilo društvo skromno podlago za nadaljnji razvoj prosvetnega dela. Društvo ni imelo svojih prostorov, zato so se knjige pogosto selile: na začetku je imelo društvo najbrž svoje prostore tudi v Miklovi hiši, kar dokazuje spodnja fotografija, kjer je nad vrati Miklove hiše napis ČITALNICA.
Svoje prostore je našla tudi v hiši Ivana Lovšina – Kofetarja (Ribnica stara številka 70, sedaj Vinko Joras, Gorenjska cesta 1), nato v društvenih prostorih v Meščanski šoli (v kleti Meščanske šole, kjer je sedaj šolska kuhinja), naposled pa se je preselila v Sokolski dom (sedaj TVD Partizan ). Tam je ostala vse do druge svetovne vojne.
Vse dragocene podatke v zvezi z delovanjem čitalnice pod okriljem Kluba naprednih dijakov je zbral in zapisal gospod Tone Petek, za kar se mu na tem mestu lepo zahvaljujem. Prav tako je zbral in zapisal tudi vrsto drugih podatkov o razvoju ribniškega čitalništva oz. knjižničarstva, ki jih bom uporabila v tem prispevku.
Vzporedno s čitalnico sta po letu 1900 v Ribnici delovali še vsaj dve knjižnici:
- Slovenska katoliška javna knjižnica pod okriljem Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva, ki je bila ustanovljena 18. marca 1909 kot protiutež liberalno usmerjeni čitalnici
ter
- Znanstvena knjižnica ribniške podružnice Slovenske dijaške zveze, ki naj bi bila po nekaterih virih ustanovljena leta 1908 (Skubic, str.672), po drugih pa leta 1920 (Kronika 1982, str. 130) .
Slovensko katoliško izobraževalno društvo je zbiralo v svoj krog predvsem prebivalstvo iz vasi in ima za splošno ljudsko izobrazbo največ zaslug. Delovalo je po smernicah katoliških shodov. S presledkom v Aleksandrovi diktaturi (1930) je bilo dejavno do začetka druge svetovne vojne kot Prosvetno društvo Ribnica. V svojem okrilju je imelo knjižnico, ki je imela svoje prostore pod društveno dvorano, v zadnjem delu stavb št. 3 in 4, kjer je bila na sprednji strani proti trgu prodajalna Kmetijske nabavne in prodajne zadruge Ribnica (sedaj MKGZ Ribnica). Knjižnica Prosvetnega društva je poslovala ob nedeljah po dopoldanski maši. V tistem času so posebno vneto prebirali Winnetouja Karla Maya. V knjižni je nekaj časa delala Marija Petek – Bozbirtova iz Ribnice in Micka Pugelj iz Sajevca, pa tudi Ivanka Lavrič – Rojčeva iz Ribnice. Knjižnica je delovala do zadnje vojne. (Celoten odstavek povzet po zapisu T. Petka.)
Podružnica Slovenske dijaške zveze je bila ustanovljena leta 1908 po prof. dr. Francetu Trdanu iz Sušja (Skubic, str.672), pozneje se je društvo imenovalo Slovenska dijaška zveza Ribnica, ustanovljena najbrž 1920 (Kronika 1982, str. 130). Zbirala je katoliško usmerjeno dijaštvo ob letnih in zimskih počitnicah. Pod okriljem tega društva je bila ustanovljena Znanstvena knjižnica.
France Petek, Bozbirtov, študent iz Ribnice, stara št.76, je v svojem poročilu o delu znanstvene knjižnice je na občnem zboru Slovenske dijaške zveze , ki je bil 20. 8. 1929 pri Novi Štifti, zapisal naslednje:
»… ki je imela poseben oddelek v Dolenji vasi. Za ustanovitev knjižnice ima precej zaslug dekan Anton Skubic, ki je dal knjižnici na razpolago precej izvrstnih knjig, pa tudi prof. Dr. Trdan, ki je podaril knjižnici zanimiro redkost, kompletnega Valvazorja in zraven še drugih 21 knjig. Tako je knjižnica štela že v letu ustanovitve 105 knjig. Za knjižnico so se tudi poznejši rodovi mnogo brigali in jo pomnožili z mnogoterimi strokovnimi knjigami. Naročenih je bilo veliko število revij, tako da se je skoraj ves denar v prvi dobi uporabljal skoraj izključno za knjižnico. Stalna zadeva in zelo neprijetna je bila za knjižnico nerednost takratnih knjižničarjev, zaradi katerih je prišla knjižnica v popoln nered. Še hujše pa je pri knjižnici to, da člani ne vračajo knjig. Nekateri jih imajo kar po tri, štiri leta, da, celo sedem let in sicer na kaj malo katoliški podlagi, češ »kadar me bo knjižničar terjal, mu bom že vrnil«. Tako je prišla knjižnica v popoln nered, zlasti ker še ni bilo nobene omare. Tako se je nabavila nova omara, knjižnico pa je uredil s pomočjo nekaterih članov Peter Vesel (op. T. Petka: Peter Vesel, Sinovčenov, študent iz Ribnice, Struška 38 – stara št.) in jo tako spravil v red vsaj deloma, ker knjige ki so jih imeli sposojene nekateri člani oz. starešine, še zdaj niso vrnjene, da si se je to vedno poudarjalo na vseh občnih zborih in sestankih. »
( Poročilo povzeto po zapisu Toneta Petka.)
V knjižnici in v muzeju v Miklovi hiši pa hranimo knjige, na katerih je kar nekaj različnih žigov. Najstarejše knjige nosijo žig NARODNA ČITALNICA V RIBNICI. PROSVETNI ODBOR SOKOLSKEGA DRUŠTVA RIBNICA, ki smo jo podrobno spoznali v gornjem zapisu.
Druge knjige pa nosijo žige tedanjih šolskih knjižnic, in sicer:
a) Okrajna učiteljska knjižnica Ribnica – Lašče
b) Državna meščanska šola Kraljevine Jugoslavije Ribnica / Državna nižja gimnazija
c) Vodstvo dekliške ljudske šole v Ribnici
d) Državna deška narodna šola Ribnica
e) Državna dekliška osnovna šola Ribnica – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
f) Državna deška meščanska šola Ribnica.
Vse to kaže, da je bilo poleg čitalnic za občo rabo tudi kar nekaj šolskih knjižnic, ki so bile spremljevalni del ribniških izobraževalnih ustanov in niso bile širše dostopne. Ostanek teh knjižnic se je ohranil v stolpu ribniškega gradu.
Gospod Tone Petek v svojem zapisu navaja, da mu usoda knjig iz omenjenih knjižnic v času med drugo svetovno vojni ni znana. Tudi drugi pisni viri, ki jih imam na razpolago, ne navajajo, kje so knjige preživele vojno vihro, ustni viri pa pravijo, da so jih narodno zavedni ljudje skrivali po svojih domovih in jih tako vsaj nekaj ohranili.
Leta 1946 se začne novo obdobje ribniške knjižnice.
Literatura in viri:
1. Anton Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976
2. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 30. letnik, Lj. 1982, 2. zvezek
3. Knjižnica v Ribnici, zbral in zapisal Tone Petek, Ribnica, marec 1999
4. Slovenske večernice za pouk in kratek čas, zvezek 44, Celovec, 1890, Mohorjeva družba