Miklova hiša
OD LETA 1946 DO 1959
Leto 1946
25. julija se v inventarno knjigo Prosvetne knjižnice v Ribnici na Dolenjskem vpiše oz. inventarizira prva knjiga: Vladimir Levstik: Gadje gnezdo, leto izdaje 1923. Pod rubriko, kjer se vpiše, ali je knjiga kupljena ali podarjena, je vpisana črka D, kar pomeni dar. Domnevam, da je to dediščina predvojnih ribniških knjižnic, ki se je uspela ohraniti. S to oznako je vpisanih še ostalih 976 knjig, zadnja z inventarno številko 977 se vpiše 17. 1. 1947.
» Svoje prostore je knjižnica imela v hiši Filipa Peterlina (sedaj AMD) ali v desnem delu sedanje trgovine Vitra. Dolgo sta v knjižnici delali upokojeni učiteljici Josipina in Ana Sedej ter Ivana Debeljak – Kramarčkova Anka.« (po zapisu T. Petka)
Leto 1947
V knjižnico, ki se iz Prosvetne knjižnice preimenuje v Ljudska knjižnica Ribnica, se 9. 2. 1947 vpiše prvi bralec: dijak Janez Podboj ( zanimivo naključje, da je bil njegov praded ustanovitelj prve ribniške čitalnice). V letu 1946 torej knjižnica za bralce še ni delovala, ampak so knjižničarji, ki so bili izključno volonterji, samo vpisali vso dediščino ribniških knjižnic v inventarno knjigo. Prvi dan svojega delovanja, 9. februarja 1947, ima knjižnica torej 977 knjig. Leta 1947 se vpiše v knjižnico 83 bralcev, od tega tri četrtine dijakov.
Leto 1948
30. 1. 1948 se v inventarno knjigo vpiše prva knjiga, ki ni več dar, temveč je že kupljena. To je (dobeseden prepis) Zgodov. vsezv. Komunistične partije, leto izdaje 1946.
V tem letu se ne vpiše nobenega bralca, knjižnica pa pridobi za tisti čas zelo veliko novih knjig, kar 527.
Leto 1949
V tem letu se vpiše 160 novih bralcev, dvakrat več kot v prvem letu, zato domnevam, da so se novi bralci vpisovali še za preteklo leto.
Od leta 1949 do 1959
Se ne zgodi nič posebnega. Vpisujejo se novi bralci, nove knjige, v knjižnici še vedno delajo volonterke in knjižnica je najbrž še vedno v istih prostorih. Prav veliko zapisanih podatkov o knjižnici v tem obdobju nimamo. Knjižnica deluje po principu »samo tisto, kar je nujno«. V knjižnici v prvih petnajstih letih v strokovnem smislu ni nikakršnega razvoja; več ali manj je to skladišče knjig, do katerega bralci tako rekoč nimajo dostopa, ker so knjige urejene le po knjižničarju znanem principu.
Če potegnemo črto pod obdobje od leta 1946 do 1959, je vtis naslednji: knjižnico Ribničani imamo. Ni pomembno, kakšna je, važno je, da je.
Tudi to je nekaj, vendar, kot je videti v nadaljevanju, je to nekaj v Ribnici predolgo trajalo.