Miklova hiša
OD LETA 1986 DO DANAŠNJIH DNI
Ne gre samo za vprašanje biti ali ne biti, ampak tudi kako biti. KAKO BITI - vprašanje za vse, kar biva, kar je živ organizem - jaz, ti, šola, ulica, roža, slaščičarna, knjižnica …
Za ribniško kulturno življenje je bilo leto 1986 prelomno. To je bil čas, ko se je v Ribnici formirala skupina ljudi, ki se je začela zavedati sebe in svojih potreb bivanja v tem okolju. Medse so povabili različne strokovnjake, ki so s svojim znanjem, s pozitivno distanco do Ribnice, ki je domačini ne moremo imeti, in s spoštovanjem do ribniške zgodovine pomagali oblikovati vizijo razvoja Ribnice na področju kulture.
V tem času je nastal projekt delovne skupine Museum vivum, z naslovom KULTURNI IN TURISTIČNI CENTER RIBNICA, pri katerem so sodelovali najpomembnejši slovenski strokovnjaki s področja urbanizma in arhitekture, etnologije, zgodovine ter umetnostne zgodovine.
V tem projektu, ki je izjemnega pomena za razvoj ribniške kulturne politike, predvsem pa za razvoj muzeja , se prvič definira kulturni center Miklova hiša, kjer dobi svoje mesto tudi nova knjižnica.
Obnova Miklove hiše je zgodba, ki bi jo bilo vredno spraviti na papir: v spomin in v poduk poznejšim rodovom. Ko bo nekoč nekdo raziskoval podobo ribniškega človeka, bo ta zgodba natančna ilustracija tisočerih obrazov Ribničana, ki pa se na koncu le zlijejo v enega samega.
Preskočimo torej to pomembno obdobje in pristanemo v letu 1991. Spet smo pri knjižnici. Ta je še vedno v prostorih Doma JLA: životari, crkuje, poskuša se to in ono, dokler …
27. junij 1991
Knjižnica že drugič v obdobju petih let zapre bralcem svoja vrata. Tokrat ni razlog nekvaliteta te dejavnosti, temveč izredne razmere. Dom jugoslovanske ljudske armade v Ribnici ima druge, pomembnejše naloge. Vanj nimamo vstopa ne knjižničarji, ne bralci.
Kaj se je v tistih dneh dogajalo, vemo vsi. Prvi dan, ko smo spet lahko knjižničarke prišle na delo prostore Doma JLA, je bil 11. julij 1991. Takrat so bili prostori v Miklovi hiše že nekaj časa nared, le knjižnične opreme (polic in ostalega) ni bilo v njih niti za vzorec. Kljub vsemu je akcija selitve knjižnice v Miklovo hišo stekla bliskovito: sedem ur smo potrebovali tistega 11. julija, da smo 25000 knjig spravili v kartonske škatle in jih odpeljali v nove, bleščeče knjižnične prostore sredi ribniškega trga.
V škatlah so knjige ostale do oktobra 1991. Takrat se je začela nova doba ribniške knjižnice, ki se od tistega dne dalje imenuje
Knjižnica Miklova hiša
Oktobra istega leta knjižnica odpre svoja vrata za uporabnike. Prej to ni bilo mogoče, saj je iz njenih starih prostorov, torej iz doma JLA, izginilo neznano kam vse knjižnično pohištvo. Knjižnico je bilo potrebno popolnoma na novo opremiti in takrat je na pomoč priskočilo Ministrstvo za kulturo, ki je celotno opremo financiralo.
Uradna otvoritev se zgodi šele naslednje leto, 21. februarja 1992. Od takrat gre vse, kar je v zvezi s knjižnico, samo še navzgor: obisk, izposoja, prireditve, sodelovanje s šolami in drugimi institucijami, sodelovanje z novonastalimi občinami, kadrovska zasedenost, nakup gradiva, računalniška opremljenost… Naša knjižnica v nekaj letih postane povprečna slovenska knjižnica prijaznih ljudi.
Letos, torej leta 2007, praznuje knjižnica 60-letnico svojega delovanja. Za svoj rojstni dan si želi zase in za svoje uporabnike, da bi se uresničila naslednja vizija, ki pa za svojo izpolnitev nujno potrebuje uresničitev nekega za knjižnico izjemno pomembnega pogoja: dovolj velik prostor.
Takole gre zgodbica :