Knjižnica Miklova hiša Ribnica

Škrabčev trg 21, Ribnica
T: +386 (0)1 83 50 382
M: +386 (0)41 390 057
E: illsikrib@rib.sik.si

Zgodovina knjižnice Miklova hiša

Vsebinsko kazalo:

A. OD LETA 1870 DO 1945

B. OD LETA 1946 DO 1959

C. OD LETA 1960 DO 1986

D. OD LETA 1986 DO DANAŠNJIH DNI

 

A. OD LETA 1870 DO 1945

Ribniška knjižnica, ki se je v preteklosti pojavljala v takšni ali drugačni obliki, je leta 2000 praznovala svojo 130 – letnico. Dolga doba, vredna, da si jo pobliže ogledamo.

Februarski patent iz leta 1861, ki je dovoljeval ustanavljanje nepolitičnih društev, je rodil številna kulturna, prosvetna, športna in podobna društva, ki so bila prave zibelke narodnega osveščanja, hkrati pa gibala družbenega življenja v posameznih krajih. Med njimi so imele nedvomno pomembno in častno mesto čitalnice.

Ribniška Narodna čitalnica je bila ustanovljena 21. januarja 1870. Prvi načelnik ribniške čitalnice je bil tedanji ribniški dekan Martin Skubic, poleg njega pa so ustanovitvi botrovali še: Valentin Šarabon, Ivan Bobek, Andrej Šter, Janez Podboj, Andrej Cvar in Anton Zorec. Družba sv. Mohorja v Celovcu je v 44. zvezku Slovenskih večernic za pouk in kratek čas leta 1890 objavila življenjepis z naslovom Oče Cene, ki govori o najbolj znanem ribniškem gostilničarju tistega časa, napisal pa ga je njegov sin, duhovnik, Janez Podboj, po očetovi smrti. V prispevku zasledimo naslednje:

»… V hiši Cenetovi so bile prve narodne veselice v ribniškem trgu. Osnovali so jih za narodno probujenje vneti dijaki in bogoslovci. Navdušene pesni so se ta čas glasile povsod, kamor si prišel, v gostilnah in na planem. Dijaki so podkurili Ribničane, da so se združili in osnovali čitalnico. Slovesno se je odprla l. 1870. v prostorih očeta Ceneta. K njenemu rojstnemu godu so prihiteli iz Ljubljane odlični domoljubje. Slavnost se je sijajno vršila; vse je kipelo od veselja in navdušenja. …«


Tako izvemo tudi, v čigavi hiši je bila prva čitalnica. Kako dolgo je ostala v teh prostorih, ni podatka, vemo pa, kakšna so bila pravila društva., ki so natančno opisana v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino (letnik 30, št. 2, leto 1982), ki je bila ob 900 – letnici Ribnice v celoti posvečena njeni zgodovini.
Namen društva je bilo branje časopisov in knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih ter »razveseljevanje v besedah, plesih, igrah gledališnih in drugih«, ne vtika pa se v nobene politične zadeve. Člani čitalnice so imeli pravico brati časopise in knjige ter obiskovati čitalniške veselice besede in plese, prejemati po določenem redu časopise in knjige za branje doma ter da svoje želje, nasvete in pritožbe vpišejo v za to namenjene knjige.

Čitalniška pravila so se v času njenega obstajanja dvakrat spremenila: prvič leta 1893, drugič pa leta 1912. Ali je čitalnica v vseh teh letih delovala v Cenetovi hiši, ali kje drugje, ni znano, znano je le, kar je zapisal v knjigi Antona Skubica njen urednik Josip Lesar pod poglavjem Dostavki, pojasnila in dopolnila, namreč, da je čitalnica po letu 1904 (II. katoliški shod)
«… polagoma postajala le društvo tržanov. Imela je dokaj obsežno knjižnico, ki je bila na razpolago vsem vedoželjnim. Po prvi vojni ni več prirejala zunanjih prireditev. »

Domnevno v času po prvi vojni se je čitalniško društvo razšlo, njegovo imovino pa je podedoval Klub naprednih dijakov, ki je združeval dijake liberalnega političnega tabora in je bil dejansko del leta 1906 ustanovljenega društva Sokol. Klub naprednih dijakov je od čitalnice prevzel celotno knjižnico in odrsko opremo. Tako je dobilo društvo skromno podlago za nadaljnji razvoj prosvetnega dela. Društvo ni imelo svojih prostorov, zato so se knjige pogosto selile: na začetku je imelo društvo najbrž svoje prostore tudi v Miklovi hiši, kar dokazuje spodnja fotografija, kjer je nad vrati Miklove hiše napis ČITALNICA.

 

Svoje prostore je našla tudi v hiši Ivana Lovšina – Kofetarja (Ribnica stara številka 70, sedaj Vinko Joras, Gorenjska cesta 1), nato v društvenih prostorih v Meščanski šoli (v kleti Meščanske šole, kjer je sedaj šolska kuhinja), naposled pa se je preselila v Sokolski dom (sedaj TVD Partizan ). Tam je ostala vse do druge svetovne vojne.

Vse dragocene podatke v zvezi z delovanjem čitalnice pod okriljem Kluba naprednih dijakov je zbral in zapisal gospod Tone Petek, za kar se mu na tem mestu lepo zahvaljujem. Prav tako je zbral in zapisal tudi vrsto drugih podatkov o razvoju ribniškega čitalništva oz. knjižničarstva, ki jih bom uporabila v tem prispevku.

Vzporedno s čitalnico sta po letu 1900 v Ribnici delovali še vsaj dve knjižnici:

  • Slovenska katoliška javna knjižnica pod okriljem Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva, ki je bila ustanovljena 18. marca 1909 kot protiutež liberalno usmerjeni čitalnici

ter

  •  Znanstvena knjižnica ribniške podružnice Slovenske dijaške zveze, ki naj bi bila po nekaterih virih ustanovljena leta 1908 (Skubic, str.672), po drugih pa leta 1920 (Kronika 1982, str. 130) .


Slovensko katoliško izobraževalno društvo je zbiralo v svoj krog predvsem prebivalstvo iz vasi in ima za splošno ljudsko izobrazbo največ zaslug. Delovalo je po smernicah katoliških shodov. S presledkom v Aleksandrovi diktaturi (1930) je bilo dejavno do začetka druge svetovne vojne kot Prosvetno društvo Ribnica. V svojem okrilju je imelo knjižnico, ki je imela svoje prostore pod društveno dvorano, v zadnjem delu stavb št. 3 in 4, kjer je bila na sprednji strani proti trgu prodajalna Kmetijske nabavne in prodajne zadruge Ribnica (sedaj MKGZ Ribnica). Knjižnica Prosvetnega društva je poslovala ob nedeljah po dopoldanski maši. V tistem času so posebno vneto prebirali Winnetouja Karla Maya. V knjižni je nekaj časa delala Marija Petek – Bozbirtova iz Ribnice in Micka Pugelj iz Sajevca, pa tudi Ivanka Lavrič – Rojčeva iz Ribnice. Knjižnica je delovala do zadnje vojne. (Celoten odstavek povzet po zapisu T. Petka.)

Podružnica Slovenske dijaške zveze je bila ustanovljena leta 1908 po prof. dr. Francetu Trdanu iz Sušja (Skubic, str.672), pozneje se je društvo imenovalo Slovenska dijaška zveza Ribnica, ustanovljena najbrž 1920 (Kronika 1982, str. 130). Zbirala je katoliško usmerjeno dijaštvo ob letnih in zimskih počitnicah. Pod okriljem tega društva je bila ustanovljena Znanstvena knjižnica.
France Petek, Bozbirtov, študent iz Ribnice, stara št.76, je v svojem poročilu o delu znanstvene knjižnice je na občnem zboru Slovenske dijaške zveze , ki je bil 20. 8. 1929 pri Novi Štifti, zapisal naslednje:
»… ki je imela poseben oddelek v Dolenji vasi. Za ustanovitev knjižnice ima precej zaslug dekan Anton Skubic, ki je dal knjižnici na razpolago precej izvrstnih knjig, pa tudi prof. Dr. Trdan, ki je podaril knjižnici zanimiro redkost, kompletnega Valvazorja in zraven še drugih 21 knjig. Tako je knjižnica štela že v letu ustanovitve 105 knjig. Za knjižnico so se tudi poznejši rodovi mnogo brigali in jo pomnožili z mnogoterimi strokovnimi knjigami. Naročenih je bilo veliko število revij, tako da se je skoraj ves denar v prvi dobi uporabljal skoraj izključno za knjižnico. Stalna zadeva in zelo neprijetna je bila za knjižnico nerednost takratnih knjižničarjev, zaradi katerih je prišla knjižnica v popoln nered. Še hujše pa je pri knjižnici to, da člani ne vračajo knjig. Nekateri jih imajo kar po tri, štiri leta, da, celo sedem let in sicer na kaj malo katoliški podlagi, češ »kadar me bo knjižničar terjal, mu bom že vrnil«. Tako je prišla knjižnica v popoln nered, zlasti ker še ni bilo nobene omare. Tako se je nabavila nova omara, knjižnico pa je uredil s pomočjo nekaterih članov Peter Vesel (op. T. Petka: Peter Vesel, Sinovčenov, študent iz Ribnice, Struška 38 – stara št.) in jo tako spravil v red vsaj deloma, ker knjige ki so jih imeli sposojene nekateri člani oz. starešine, še zdaj niso vrnjene, da si se je to vedno poudarjalo na vseh občnih zborih in sestankih. »
( Poročilo povzeto po zapisu Toneta Petka.)

V knjižnici in v muzeju v Miklovi hiši pa hranimo knjige, na katerih je kar nekaj različnih žigov. Najstarejše knjige nosijo žig NARODNA ČITALNICA V RIBNICI. PROSVETNI ODBOR SOKOLSKEGA DRUŠTVA RIBNICA, ki smo jo podrobno spoznali v gornjem zapisu.
Druge knjige pa nosijo žige tedanjih šolskih knjižnic, in sicer:

a) Okrajna učiteljska knjižnica Ribnica – Lašče
b) Državna meščanska šola Kraljevine Jugoslavije Ribnica / Državna nižja gimnazija
c) Vodstvo dekliške ljudske šole v Ribnici
d) Državna deška narodna šola Ribnica
e) Državna dekliška osnovna šola Ribnica – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
f) Državna deška meščanska šola Ribnica.



Vse to kaže, da je bilo poleg čitalnic za občo rabo tudi kar nekaj šolskih knjižnic, ki so bile spremljevalni del ribniških izobraževalnih ustanov in niso bile širše dostopne. Ostanek teh knjižnic se je ohranil v stolpu ribniškega gradu.

Gospod Tone Petek v svojem zapisu navaja, da mu usoda knjig iz omenjenih knjižnic v času med drugo svetovno vojni ni znana. Tudi drugi pisni viri, ki jih imam na razpolago, ne navajajo, kje so knjige preživele vojno vihro, ustni viri pa pravijo, da so jih narodno zavedni ljudje skrivali po svojih domovih in jih tako vsaj nekaj ohranili.

Leta 1946 se začne novo obdobje ribniške knjižnice.


Literatura in viri:

  1. Anton Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976
  2. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 30. letnik, Lj. 1982, 2. zvezek
  3. Knjižnica v Ribnici, zbral in zapisal Tone Petek, Ribnica, marec 1999
  4. Slovenske večernice za pouk in kratek čas, zvezek 44, Celovec, 1890, Mohorjeva družba

 
B. OD LETA 1946 DO 1959

Leto 1946
25. julija se v inventarno knjigo Prosvetne knjižnice v Ribnici na Dolenjskem vpiše oz. inventarizira prva knjiga: Vladimir Levstik: Gadje gnezdo, leto izdaje 1923. Pod rubriko, kjer se vpiše, ali je knjiga kupljena ali podarjena, je vpisana črka D, kar pomeni dar. Domnevam, da je to dediščina predvojnih ribniških knjižnic, ki se je uspela ohraniti. S to oznako je vpisanih še ostalih 976 knjig, zadnja z inventarno številko 977 se vpiše 17. 1. 1947.
» Svoje prostore je knjižnica imela v hiši Filipa Peterlina (sedaj AMD) ali v desnem delu sedanje trgovine Vitra. Dolgo sta v knjižnici delali upokojeni učiteljici Josipina in Ana Sedej ter Ivana Debeljak – Kramarčkova Anka.« (po zapisu T. Petka)


Leto 1947
V knjižnico, ki se iz Prosvetne knjižnice preimenuje v Ljudska knjižnica Ribnica, se 9. 2. 1947 vpiše prvi bralec: dijak Janez Podboj ( zanimivo naključje, da je bil njegov praded ustanovitelj prve ribniške čitalnice). V letu 1946 torej knjižnica za bralce še ni delovala, ampak so knjižničarji, ki so bili izključno volonterji, samo vpisali vso dediščino ribniških knjižnic v inventarno knjigo. Prvi dan svojega delovanja, 9. februarja 1947, ima knjižnica torej 977 knjig. Leta 1947 se vpiše v knjižnico 83 bralcev, od tega tri četrtine dijakov.


Leto 1948
30. 1. 1948 se v inventarno knjigo vpiše prva knjiga, ki ni več dar, temveč je že kupljena. To je (dobeseden prepis) Zgodov. vsezv. Komunistične partije, leto izdaje 1946.
V tem letu se ne vpiše nobenega bralca, knjižnica pa pridobi za tisti čas zelo veliko novih knjig, kar 527.


Leto 1949
V tem letu se vpiše 160 novih bralcev, dvakrat več kot v prvem letu, zato domnevam, da so se novi bralci vpisovali še za preteklo leto.


Od leta 1949 do 1959
Se ne zgodi nič posebnega. Vpisujejo se novi bralci, nove knjige, v knjižnici še vedno delajo volonterke in knjižnica je najbrž še vedno v istih prostorih. Prav veliko zapisanih podatkov o knjižnici v tem obdobju nimamo. Knjižnica deluje po principu »samo tisto, kar je nujno«. V knjižnici v prvih petnajstih letih v strokovnem smislu ni nikakršnega razvoja; več ali manj je to skladišče knjig, do katerega bralci tako rekoč nimajo dostopa, ker so knjige urejene le po knjižničarju znanem principu.
Če potegnemo črto pod obdobje od leta 1946 do 1959, je vtis naslednji: knjižnico Ribničani imamo. Ni pomembno, kakšna je, važno je, da je.
Tudi to je nekaj, vendar, kot je videti v nadaljevanju, je to nekaj v Ribnici predolgo trajalo.

 

C. OD LETA 1960 DO 1986

Kakšno je bilo pa naslednje desetletje? Prav takšno kot prvo!
Knjižnica je bila v 60-ih letih v prostorih sedanjega bifeja »Riba« (Čiček). V tem desetletju sta se menjali dve knjižničarki, ki sta do začetka 70-ih let zgledno vodili inventarne knjige ter zapisnike inventurnih komisij. Knjižnica je od tistega obdobja vse do leta 1986 spadala k ribniški Delavski univerzi.

Dogajanje v knjižnici v tem času:

  • vpis novih knjig v inventarno knjigo,
  • obisk 5 - 10 bralcev dnevno.

To je vse.

Razmišljanje o knjižnici:
- proti koncu 60-ih let je v zapisnikih inventurnih komisij zaslediti poziv, da je potrebno »da se preuredi knjižnica, uredi boljša razsvetljava in preuredi vodenje knjig po novi klasifikaciji.« (Zapisnik inventurne komisije 7.1.1970)
Takrat je imela knjižnica 8416 knjig, ki so bile še vedno urejene tako, da bralec do njih ni imel dostopa.
Kot bo videti v nadaljevanju, so takšna razmišljanja, oplojena z akcijami tedanjih ribniških oblasti, le rodila sadove. Vendar prej knjižnico čaka še eno obdobje, ki, če že ni bilo obdobje nazadovanja, pa je bil to čas, ko je knjižnica izgubila še tisto, kar je v drugi polovici 60-ih let pridobila: prijazen stik z uporabniki. To je obdobje od leta 1971 – 1976.
V začetku 70-ih let se je knjižničarski kader( s pomanjkljivo izobrazbo, nestrokoven, srbsko ali hrvaško govoreč…) spet menjaval. V tem času so že tekli razgovori za gradnjo doma JLA, ki naj bi se zgradil s samoprispevkom občanov Ribnice, zato naj bi v njem dobile prostore tudi »dejavnosti«, kakršna je knjižnica.
Bolje kot nič! Sprememba! S petdesetih na 160 kvadratnih metrov. (Velikost prostora, kot bomo videli v naslednjih prispevkih, za knjižnico poleg kadra pomeni največ.)
Leta 1976 se knjižnica preseli v novozgrajeni dom JLA in namesto prejšnje delavke, ki se upokoji, začne v knjižnici delati delavka, ki jo bom zaradi njenih kvalitet, truda in nenazadnje strokovne usposobljenosti za to delo, imenovala in posebej izpostavila. To je bila gospa Nedeljka Mujezinović, ki je knjižnico vodila do leta 1983. V tem času je bila knjižnica s strokovnega stališča zgledno vodena, vendar so bili vsi drugi dejavniki, ki knjižničarstvu v Ribnici niso bili naklonjeni, močnejši od njenega truda. Največji kamen spotike je bil prostor: dom JLA kljub vsem željam snovalcev in graditeljev ni bil primeren prostor za knjižnico. Zaradi različnih »incidentov« z vojaki v objektu ljudje enostavno niso več prihajali v knjižnico. Prvo leto (1977) se je obisk v primerjavi z letom 1976 povečal za 100 %, že naslednje pa je začel upadati ter padel do leta 1984 spet na raven leta 1976.

V vseh slovenskih knjižnicah gre v tem obdobju razvoj v smeri rasti, tako obisk kot izposoja, v ribniški knjižnici kljub trudu knjižničarke Nedeljke Mujezinović nezadržno pada.

Omenjena knjižničarka leta 1983 odide, temu obdobju pa sledi še mračnejši čas, ki doseže svoj vrh leta 1986, ko z likvidacijo Delavske univerze Ribnica, h kateri kot že rečeno knjižnica spada, povzroči odpustitev kadra in dokončno zaprtje knjižnice.

40- letnico obstoja po drugi svetovni vojni je torej ribniška knjižnica praznovala – zaprta, mnenje strokovne matične službe Narodne in univerzitetne knjižnice o njenem obstoju in delovanju (povzeto po dopisu NUKa z dne 25.2.1986, ki ga je podpisal njen tedanji direktor Tomo Martelanc) pa je naslednje:

  • po prostoru, ki ga knjižnica Ribnica ima na razpolago za svojo dejavnost, je med 60. slovenskimi knjižnicami na 51. mestu;
  • na 58. mestu je glede na knjižno zalogo – letni prirast knjig je najnižji v Sloveniji;
  • prav tako je na 58. mestu glede obiska in izposoje;
  • na zadnjem, 60. mestu, je po sredstvih, ki jih namenja za nabavo knjig.

»Če te podatke na kratko povzamemo s kvalitativno oceno, « pravi direktor NUKa Tomo Martelanc, » lahko rečemo, da je Ljudska knjižnica Ribnica med najslabše razvitimi slovenskimi splošnoizobraževalnimi knjižnicami…«

Tako je torej bilo s knjižnico leta 1986, ob njenem 40. rojstnem dnevu.

Spet se vračam k svojim predhodnim tekstom v Rešetu. V uvodnem prispevku k zgodovini ribniške knjižnice sem zapisala:
»… Pravijo, da je knjižnica svet v malem, hkrati pa zrcalna podoba svojega okolja . In kakšni smo v tem zrcalu?… Ko bo zadnji prispevek na papirju, obkrožite eno od treh možnih oznak stanja podobe v zrcalu:
a) to je podoba popolnosti
b) potrebujemo samo malo dekorativne kozmetike
c) potrebujemo plastičnega kirurga.

Štirideset let dela hlapca Jerneja je bilo potrebno, da je spoznal resnico o sebi in svetu. Po štiridesetih letih so Ribničani zagledali svojo podobo v zrcalu.


D. OD LETA 1986 DO DANAŠNJIH DNI

Ne gre samo za vprašanje biti ali ne biti, ampak tudi kako biti. KAKO BITI - vprašanje za vse, kar biva, kar je živ organizem - jaz, ti, šola, ulica, roža, slaščičarna, knjižnica …

Za ribniško kulturno življenje je bilo leto 1986 prelomno. To je bil čas, ko se je v Ribnici formirala skupina ljudi, ki se je začela zavedati sebe in svojih potreb bivanja v tem okolju. Medse so povabili različne strokovnjake, ki so s svojim znanjem, s pozitivno distanco do Ribnice, ki je domačini ne moremo imeti, in s spoštovanjem do ribniške zgodovine pomagali oblikovati vizijo razvoja Ribnice na področju kulture.
V tem času je nastal projekt delovne skupine Museum vivum, z naslovom KULTURNI IN TURISTIČNI CENTER RIBNICA, pri katerem so sodelovali najpomembnejši slovenski strokovnjaki s področja urbanizma in arhitekture, etnologije, zgodovine ter umetnostne zgodovine.

V tem projektu, ki je izjemnega pomena za razvoj ribniške kulturne politike, predvsem pa za razvoj muzeja , se prvič definira kulturni center Miklova hiša, kjer dobi svoje mesto tudi nova knjižnica.

Obnova Miklove hiše je zgodba, ki bi jo bilo vredno spraviti na papir: v spomin in v poduk poznejšim rodovom. Ko bo nekoč nekdo raziskoval podobo ribniškega človeka, bo ta zgodba natančna ilustracija tisočerih obrazov Ribničana, ki pa se na koncu le zlijejo v enega samega.

Preskočimo torej to pomembno obdobje in pristanemo v letu 1991. Spet smo pri knjižnici. Ta je še vedno v prostorih Doma JLA: životari, crkuje, poskuša se to in ono, dokler …

27. junij 1991

Knjižnica že drugič v obdobju petih let zapre bralcem svoja vrata. Tokrat ni razlog nekvaliteta te dejavnosti, temveč izredne razmere. Dom jugoslovanske ljudske armade v Ribnici ima druge, pomembnejše naloge. Vanj nimamo vstopa ne knjižničarji, ne bralci.
Kaj se je v tistih dneh dogajalo, vemo vsi. Prvi dan, ko smo spet lahko knjižničarke prišle na delo prostore Doma JLA, je bil 11. julij 1991. Takrat so bili prostori v Miklovi hiše že nekaj časa nared, le knjižnične opreme (polic in ostalega) ni bilo v njih niti za vzorec. Kljub vsemu je akcija selitve knjižnice v Miklovo hišo stekla bliskovito: sedem ur smo potrebovali tistega 11. julija, da smo 25000 knjig spravili v kartonske škatle in jih odpeljali v nove, bleščeče knjižnične prostore sredi ribniškega trga.

V škatlah so knjige ostale do oktobra 1991. Takrat se je začela nova doba ribniške knjižnice, ki se od tistega dne dalje imenuje


Knjižnica Miklova hiša

Oktobra istega leta knjižnica odpre svoja vrata za uporabnike. Prej to ni bilo mogoče, saj je iz njenih starih prostorov, torej iz doma JLA, izginilo neznano kam vse knjižnično pohištvo. Knjižnico je bilo potrebno popolnoma na novo opremiti in takrat je na pomoč priskočilo Ministrstvo za kulturo, ki je celotno opremo financiralo.
Uradna otvoritev se zgodi šele naslednje leto, 21. februarja 1992. Od takrat gre vse, kar je v zvezi s knjižnico, samo še navzgor: obisk, izposoja, prireditve, sodelovanje s šolami in drugimi institucijami, sodelovanje z novonastalimi občinami, kadrovska zasedenost, nakup gradiva, računalniška opremljenost… Naša knjižnica v nekaj letih postane povprečna slovenska knjižnica prijaznih ljudi.

 

Vesna Horžen

 

Dne 11. 7. 2002 Občinska uprava občine Ribnica in Občinska uprava občine Sodražica izdata Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Miklova hiša (Uradni list RS, št. 76/2002), s katerim ustanavljata javni zavod Knjižnica Miklova hiša za opravljanje knjižnične dejavnosti splošne knjižnice na območju Občine Ribnica in na območju Občine Sodražica.

Dne 22. 12. 2005 in 2. 6. 2011 Občini izdata Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Miklova hiša (Uradni list RS, št. 5/2006 in Uradni list RS, št. 47/2011) in s tem omogočita, da Knjižnica Miklova hiša odslej deluje kot samostojna enota.

Dne 28. 10. 2011 se Knjižnica Miklova hiša vpiše v razvid knjižnice skladno z Zakonom o knjižničarstvu ga kot javno dostopno podatkovno zbirko vodi in vzdržuje Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK).

 

Iskanje po strani

RSS novice

Delovni čas in kontakt

Knjižnica Miklova hiša
telefon
01 83 50 382
041 390 057
Knjižnica Loški Potok
telefon
01 83 50 128
Knjižnica Sodražica
telefon
01 83 71 026

odpiralnicas

Koledar dogodkov

<< November 2017 >> 
 Po  To  Sr  Če  Pe  So  Ne 
    1  2  3  4  5
  6  7  8101112
1315171819
2526
272930   

Kakšnih dogodkov in prireditev bi si želeli ve? v knjižnici?
 
Kateremu pravlji?nemu junaku se podaljša nos, kadar se zlaže?