Miklova hiša
SUHA ROBA IN LONČARSTVO
Suha roba in lončarstvo
Domača obrt se je skozi stoletja ohranila kot najpomembnejši del kulturne in etnološke dediščine v Ribnici. Še več, preko slovitih zdomarjev, "Ribničanov Urbanov" je postala znana po celotnem nekdanjem cesarstvu in še danes njeno slavo širijo dalje podjetni prodajalci suhe robe.
Najbolj znana ribniška obrt, izdelovanje suhe robe, se je razvila iz čiste potrebe po preživetju. Pred stoletji, natančneje konec srednjega veka, je bila celotna južna Slovenija opustošena, ne le od lakote, bolezni in slabih letih, kot drugi deli slovenskih dežel. Dolenjsko je še toliko bolj prizadel turški jarem. Veliko bolj je bila izpostavljena turškim četam, ki so deželo vsakič znova požigale, ropale, ljudstvo pa morile ali odpeljale v suženjstvo.
Z rodovitno zemljo skromna in z gozdovi poraščena dežela ni nudila njenim prebivalcem dovolj živeža za dostojno preživetje in premagovanje ostalih tegob, zato so se začeli odseljevati s trebuhom za kruhom v bolj mirne in stabilne dežele. 
Da bi cesar Friderik III. Habsburški preprečil izseljevanje in s tem upad davkov, je leta 1492 izdal Krošnjarski patent. Z njim je domačinom Kočevske in okolice omogočil trgovanje brez davkov po vseh avstrijskih deželah z vsem, kar so lahko izdelali doma. Tako so ljudje ostali na svojih domovih in začeli pospešeno uporabljati tiste vire, ki so jih imeli v izobilju: les in glino.
Tako že stoletja prehaja suhorobarsko in lončarsko znanje iz roda v rod. Ribnica pa ravno toliko časa slovi kot središče suhorobarske obrti, čeprav so se leseni izdelki prav tako intenzivno izdelovali na celem območju Dežele suhe robe in sicer na območju Kočevja, Loškega Potoka, Velikih Lašč, Dobregapolja in Blok.
Beseda suha roba izhaja iz vprašanja marsikaterega kupca; "Pa je dovolj suha tale roba?" Vse do 50. let 20. stoletja se je izdelovala v »hiši«, kakor se je imenoval glavni prostor za bivanje in delo. Šele z modernizacijo bivanjske kulture se je izdelovanje preselilo v delavnice. Marsikateri del procesa ali panoga se še vedno izdeluje izključno ročno. Vseh suhorobarskih panog je kar 9, to so obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, žličarstvo, posodarstvo, zobotrebčarstvo, pletarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo ter spominkarstvo s poslikavo in sestavljanjem izdelkov. Vsaka je bila do začetka mehanizacije in motorizacije vezana na določeno hišo, na določeno vas in določeno vrsto lesa, ki v bližini uspeva. Kasneje pa so se panoge pomešale tudi s porokami. Stoletja so se iznajdljivi krošnjarji podajali na pot s krošnjo ali kanonom na hrbtu. Prepešačili so domala vse evropske dežele in tako zasloveli "po cajl'm svajt'", kakor pravi znana pesem Ribniška.
Druga najpogostejša obrt na ribniškem je lončarstvo. Značilno je prav za južni del doline, kjer so bogata nahajališča gline. Zato se tudi tipično lončarske vasi Prigorica in Dolenja vas imenujeta Lončarija. Posebnost lončarske obrti v Ribniški dolini so bile »ožage«, skupne peči, ki so stale v leseni kolibi na sredi vasi. Premožnejši lončarji pa so imeli lastne peči. Ožage so bila pomembno družabno središče vasi, žganje gline pa družabni dogodek. Najbolj znan izdelek ribniških lončarjev je še vedno otroška igrača - konjiček, ki "v riti piska".
Še danes ti dve obrti predstavljata dodaten zaslužek domačinom in prepoznavnost kraja. Nekateri izdelovalci z veseljem sprejmejo radovednega prišleka v svojo delavnico. Pri njih je možno tudi kupiti ali naročiti izdelke. Možno pa jih je kupiti tudi v središču Ribnice, v Muzejski trgovini Miklove hiše.